Vreme
 
PRAZNUJEMO 160-LETNICO ŠOLE NA BREZOVICI

»V naših časih smo učitelji hodili v šolo, ne v službo!«
Učenci OŠ Brezovica so bili prosti le leta 1922, ko se je kralj Aleksander poročil in leta 1981, ko je ravnatelj Velkavrh srečal Abrahama.
Helena Peternel PečauerPanorama
sre, 01.10.2014, 12:00


Na Osnovni šoli Brezovica bo slovesno. V soboto bodo praznovali 160. obletnico, ko so v kraju blizu Ljubljane v šolske klopi sedli prvi učenci. Skovala se je bogata zgodovina, vanjo pa se je pomembno vtisnilo tudi vseh devet sogovornic, velikih dam brezoviškega šolstva.

Davnega leta 1854 je bilo na Brezovici pri Ljubljani dozidano prvo šolsko poslopje, krajani pa so z vsemi častmi pričakali prvega učitelja, ki je prišel iz Idrije. Čeprav do danes v šoli ni ostal niti zidak, je že na vhodu v sodobno ekologično zgradbo, ki so jo šolarjem predali leta 2010, čutiti bogato tradicijo. V anale šole je denimo zapisano, da je v letih med 1906 in 1908 razsajala davica, ki je terjala življenja šestih šolarjev. »V teh letih učni uspehi niso bili povoljni. Vzroki so bili: bolezni, pretesni prostori in povodnji.« Sledi zapis, da so bili leta 1909 šolarji pogoščeni ob praznovanju 60-letnice vladanja cesarja Franca Jožefa I., da »so se učenci udeležili patriotičnih akcij: nabiranja robidnega listja in kovin za izdelovanje vijakov, pletenja toplih oblačil in izdelovanja papirnatih podplatov« in da so bili leta 1922 zaradi poroke kralja Aleksandra z romunsko princeso Marijo otroci teden dni prosti.

Spomin seže daleč

Upokojene učiteljice Anica ČadoničStanka GrbecMeta HamZorka JapeljMajda JerebAnka KunčičOlga MavrinIrena Velkavrh in Zmaga Žniderič se tega seveda ne spominjajo. Na Brezovico so začele prihajati v začetku šestdesetih let. Nobena ni bila domačinka, zdaj so skoraj vse. So tudi babice, nekatere se pohvalijo, da že prababice. Kljub temu spomin vsem po vrsti odlično služi. Še zdaj poznajo imena svojih učencev, ki so že pred desetletji zapustili šolske klopi. »Ja, tega se spomnimo, kaj smo imele včeraj za kosilo, je pa v meglicah,« hudomušno začne in vse nasmeje Meta Ham. Poučevala je angleščino, kariero začela in končala na Brezovici in veljala za precej strogo.

Nekdanja učiteljica matematike Olga Mavrin doda: »Zadnjič sem se z enim od svojih razredov srečala po 45. letih. Vse sem prepoznala. Z imeni in priimki. No, le pri enem sem imela težave, saj se je precej zredil.« Stanka Grbec, ki je učila v četrtem razredu, jo dopolni: »No, priznati moramo, da je spomin na tiste, ki so kakor koli izstopali, bolj živ.«

»Vsi naši učenci so uspešni,« ponosno poudari Irena Velkavrh, »Vsak po svoje. Na zelo različnih področjih.« Poučevala je fiziko in tehnični pouk, bila pa je tudi soproga, žal že pokojnega, legendarnega ravnatelja Edvarda Velkavrha. Krmilo šole je prevzel 1. septembra 1962, od tam pa odšel v pokoj leta 1995. Po njegovi zaslugi je šola veljala za eno boljših v Sloveniji. Nekdanji učenci so imeli v srednjih šolah dobro podlago in višjo raven znanja od vrstnikov iz drugih šol. Dosegali so boljše učne uspehe. »To je dejstvo,« potrdi Hamova. »Za takšen uspeh se nismo posebej trudili. Prišel je spontano. Vzrok je najbrž v tem, da so nas vzgajali še predvojni učitelji. Veljala sta red in disciplina. Mi smo to le prenesli na svoje učence. Ko so na pedagoško gimnazijo začeli sprejemati tudi zadostne, je bilo tega konec.«

Velkavrhova doda: »Lahko povem primer, kako je bila naša kakovost videti navzven. Imeli smo učenko, ki si je zelo želela postati vzgojiteljica, pa ni bila sprejeta, saj je imela v spričevalu trojko. Oče je šel ravnatelju vzgojiteljske šole pojasnit, da dekliča ne morejo prepričati v noben drug poklic. Vprašal je, kam je hodila v šolo. Ko je oče povedal, da na Brezovico, ni bilo več ovir.«

Majda Jereb, dolgoletna šolska psihologinja, še strokovno pristavi: »Ko smo delali analizo uspeha naših učencev na srednjih šolah, smo z velikim veseljem ugotovili, da so celo tisti, ki so bili pri nas dobri, pomembno izboljšali učni uspeh.«

Red pa mora biti!

Učiteljski kolektiv je bil vedno povezan med seboj. Sogovornice so poudarile, da so si učitelji zelo pomagali, se obveščali in veliko pogovarjali. Bili so strogi do učencev, pa tudi do sebe. »Ko so moji kolegi izvedeli, da nameravam sprejeti službo na Brezovici, so me svarili, da imajo tam zelo hudega ravnatelja. Kmalu sem ugotovila, da vedno stoji za dobrim učiteljem. Le nestrokovni in nevestni so z njim imeli težave,« pove Grbčeva. Beseda seveda teče o Velkavrhu. »S poukom smo začenjali ob pol osmih, mi pa smo morali biti v zbornici točno ob sedmih. Vztrajal je, da se moramo sprostiti in pripraviti na pouk. O vsem smo se pogovorili. Če koga ni bilo, je takoj organiziral nadomeščanje. Pri prvem zvonjenju smo že šli po razredih in natančno ob 7.30 se je pouk začel. V vsej svoji delovni dobi sem le dvakrat prišla v šolo 15 minut prepozno, pa še takrat sem se na dolgo opravičevala, čeprav so me na poti iz Ljubljane ujele slabe vozne razmere. No, nekateri so redno zamujali. Razumljivo je, da je ukrepal. Če se ravnatelj drži reda, ga tudi učitelji prenašajo na učence. Če pa je vse razpuščeno, ni pomoči,« se razgovori Hamova.

»Spomnim se odločne Mare Sever. Bila je dežurna v avli. Z veliko aktovko jo je skozi vrata primahal nek gospod in jo brez pozdrava vprašal, ali je šef že v službi. Nič kaj prijazno mu ni pojasnila, da je pri nas šef vedno prvi v službi. Ko je prišla v zbornico, je odkrila, da gre za šolskega inšpektorja. Pošteno si je oddahnila, ko se je izkazalo, da njegov obisk ni bil povezan z njo,« smeje prida Velkavrhova, kolegice pa se muzajo.

Severjeva je učila matematiko. Sogovornice se je dobro spomnijo, čeprav je na šolo prišla precej pred njimi. Večji priliv sedmih novih učiteljev se je zgodil leta 1964, šest let kasneje jih je prišlo devet. Med njimi je bila tudi Grbčeva: »Ravnatelj nam je priskrbel tudi stanovanja. Nisem se mogla vsak dan voziti iz Podlipe, zato sem šest let živela pri Trčkovih v Radni, potem so nam uredili stanovanja v stari šoli pri cerkvi, nazadnje pa smo se selili v goriško župnišče.«

Zmaga Žniderič je učila tretji razred na podružnični šoli. »Mene je ravnatelj nastanil kar nad razredi na šoli v Nortranjih Goricah, pogoj pa je bil, da sprejmem mesto v vodstvu šole. Tudi podružnico je pogosto obiskal. Včasih že ob šestih zjutraj. Najprej si je šolo ogledal, potem me je poiskal. Zmedla sem se, ker ga nisem pričakovala in pustila teči vodo. Medtem ko sem ga vodila po šoli, je iz stanovanja že teklo. Pograbila sva krpe in začela brisati,« se spomni in poudari, da je prijel tudi za kladivo, če je bilo treba kaj na hitro popraviti.

»To pa res,« jo podkrepi Anka Kunčič, ena mlajših upokojenk, ki je učence vzgajala pri športni vzgoji. »Nekoč se je lotil menjati žarnice na stropu v telovadnici, pa mu je na stojalu zdrsnilo. S kolegom Petrom Maurinom sva ga lovila. Ker sem bila visoko noseča, sta se oba zbala, da bom dobila popadke.«

Najstarejša med sogovornicami je 82-letna Anica Čadonič. Tudi veteranka na šoli. Za prvo zaposlitev so ji namenili kraj, »kjer je bog mahal s praznim žakljem,« kot je rekla. »Poslali so me v zadnjo vas ob Kolpi. Kolegica mi je svetovala, naj grem še študirat. 'Ti si zmešana', sem ji rekla, saj sem imela štiriletnega otroka, moža pa pri vojakih. Vztrajala je, naj grem na slovenščino. Zavrnila sem jo, da čačk že ne bom popravljala ter vpisala zgodovino in zemljepis. Ponoči sem študirala, čez dan pa učila, gospodinjila in skrbela za otroka. Na Brezovici je bil razpis. Poslala sem prošnjo. Ravnatelj me je povabil na pogovor. Malo me je črvičilo, pa sem le priznala, da mi manjka en izpit. Pripomnil je, da to vsak reče. Še sreča, da sem imela indeks s seboj! Pa sva se zmenila! Težava je bila seveda tudi, da nisem imela stanovanja. Eno sobo mi je odstopila Mara Sever, že čez mesec pa sva šli na licitacijo za parcelo. Z možem nisva imela denarja. Bilo ga je tako sram, da je šel tisti dan kar k mami v Belo krajino. Mara je vse uredila. Ljudje, ki me sploh še niso poznali, so mi podpisali papirje, da sem dobila kredit in kmalu smo začeli zidati. Še danes sem tu in vsak dan srečujem nekdanje učence. Zdaj se bolje razumemo. Včasih so govorili 'Čadonička je huda'. Ja, pri meni ni bilo petic, nekaj štiric, največ pa trojk. Kot otroka so me strogo držali in to je ostalo v meni. Danes mi je kar malo žal, ...«

Prijeten, složen kolektiv

Žnideričeva je pred Brezovico trinajst let službovala v Orešju. »Z rodne Primorske sem na Štajersko potovala tri dni. A želela sem biti bliže domu. Ko sem se leta 1966 javila na razpis OŠ Brezovica, so mi povedali, da so dobili 97 prošenj. Poleg učiteljišča sem končala še akademijo, zato mi je uspelo,« pove.

Njena kolegica na podružnični šoli Zorka Japelj se je spomnila, kako vsestranska je bila Zmaga: »Na dan neke proslave, ko smo še krasile prostore, je hitela po šoli z navijalkami v laseh. Želela sem nasvet in se povzpela do njenega stanovanja. Slišala sem brnenje šivalnega stroja in jo osuplo gledala, ko si je šivala krilo. Le dve uri je bilo do nastopa. Na oder je prišla vsa urejena. Bilo je prav neverjetno.« 

Hamova se naveže: »Ja, v naših časih smo učitelji hodili v šolo, ne v službo. Pod stanovanjem, kjer sem živela, je nekoč izbruhnil požar. Vsi smo morali ven. Zgrabila sem šolske zvezke, ki sem jih popravljala in tekla. Nič drugega me ni zanimalo, ne dokumenti ne denar.«

Beseda je nanesla tudi na učiteljsko avtoriteto. »Če smo rekli, da je črno, je bilo črno. Veljala so pravila, ki smo se jih strogo držali. Tudi učitelji. Spoštovali smo otroke in oni so spoštovali nas,« poudari Velkavrhova. »Šele zadnje leto pred upokojitvijo sem doživela, da mi je učenec rekel 'ne', ko sem ga opozorila, naj pobere papirček. A se je v bližini našla deklica, ki je pobrala smet.«


Spomnile so se tudi na prijetne odnose v zbornici in na praznovanja rojstnih dni. »Vsi ki smo imeli rojstni dan v enem mesecu, smo pripravili gostijo. Največ nas je bilo v aprilu. Olga je odlično kuhala in pekla, čeprav je mojstrica enačb. Še danes se spomnim polnjenega piščanca, ki ga je pripravila, ko je v zbornici slavil njen mož,« Mavrinovo pohvali Hamova, Kunčičeva pa se spomni še enega praznovanja: »Ko je ravnatelj srečal Abrahama, so me kot najmlajšo določili, da sem mu izročila skupno darilo. No, takrat je popoldne odpadel pouk in so otroci odšli domov. To se v zgodovini šole ni zgodilo še nikoli prej in nikoli pozneje.«

PRISPEVEK NA MINISTRSTVU ZA ŠOLSTVO