Vreme
 
Literarni natečaj »Moja domovina«
26.05.2016
 
KRUH
Pot se prične z zrnjem pšenice,
ki ga preštevajo požrešne ptice.
Pa ga pustijo rasti
in skozi čas odrasti.

Čas mineva,
vrabec prepeva,
zraven pa zvok 
vetra odmeva.

Ko zrnje raste,
se spreminja
in nastaja klas pšenice ...

Ko dozori,
ga kmet požanje, posuši 
in v mlin odpelje,
kjer ga zmelje.

V pekarni moko zamesijo v kruh,
v krušni peči dobi pravi okus, 
mami ga nareže in ko ga 
damo v usta, prijetno zahrusta.
Maša Močnik Kramer, 6. a 

KRUH

Požgali so del gozda,
pobrali veje, štore,
s preprostim plugom
zemljo preorali …
in dobili polje.

Prvi žarki obsijali so,
svežo, novo njivo,
ko na njej so hlapci
že sadili prvo žito
in veselo peli.

Žito zelenelo je,
raslo je vse više,
ob žgolenju ptic
klase svoje
je razvilo.

Žito je zorelo
ob nasmehih kmeta,
se v soncu lesketalo
kot velik kup
zlata.

Prišel je čas avgusta,
žanjci s srpi
žito so poželi,
ga zvezali
v lične snope.

Odnesli žito so v mlin;
med mlinske kamne –
zmleli so klase,
moka je nastala –
odnesli so jo mami.

Mama moko je vzela,
kruh z njo zamesila,
v peči ga je spekla,
ga na mizo dala –
vsakemu otroku kos.
Lota Martinjak, 7. a

VELIKO POPOTOVANJE MAJHNEGA ZRNA
Živijo! Sem zrno. Sem na las podobno vsem ostalim zrnom okoli mene. A za razliko od drugih sem precej radovedno in tudi rado pojem! No, včasih raje malček zažvižgam, a v vsakem primeru me ostala zrna hitro ustavijo in okarajo z vedno istim stavkom: »Semena ne pojo! … Daj razumi že enkrat, no!« In pravzaprav bi jim prav vsakič rado odgovorilo: »Zakaj pa ne?« A se raje le nasmehnem in ubogam. Mi smo pšenična zrna. Celo veliko polje nas je in vsa že rastemo. In čeprav smo iz dneva v dan na polju, nas mnogo še ni videlo naših »sosedov« in okolice. Pravzaprav imajo tako srečo le tista zrna ob robu polja ter tista, ki prehitevajo z rastjo. In ko ti, ki kaj vidijo, pripovedujejo o čudovitosti sveta okoli nas, mi zanimanje raste hitreje, kot rastem jaz. Tako si vsak dan močno želim, da bi zraslo in da bi tudi jaz lahko videlo okolico in ne le še več semen nagnetenih okoli mene … In tako minevajo dnevi in noči, meni pa se zdi, kot da bi vsak dan v svet pogledalo s čisto novo podobo, saj sem vsak dan večje! A s tem, ko sem večje jaz, je večjih tudi ostalih sto tisoče klasov.
»Jutro, zrnca zlata! Kmalu bo tu tisti človek, ki skrbi za nas in mislim, da nas bo požel! Zato se pripravite in spakirajte za na dooolgo pot!« Vsi smo slišali glas Pšeničnika, vodjo našega dela polja, in ga tudi ubogali. Čeprav jaz nisem ravno vedelo, kaj točno naj bi spakirali, glede na to, da nimamo nobene prtljage! A misli mi je že odneslo do človeka, ki nas bo prišel požet in ki smo ga poimenovali kar Oskrbnik pšenice ter razmišljalo, kaj se bo dejansko zgodilo z nami. Slišalo sem, da so ostanki lanskega pšeničnega polja rekli, da nas bodo predelali v razne surovine in da so njih predelali v t. i. kruh. Vsi so se čudili, kaj naj bi to bilo, a meni se ni slišalo tako slabo! Pripovedovali naj bi tudi, kako zgleda, da te požanjejo, in rekli so, da so včasih kmetje (verjetno je to tudi naš Oskrbnik pšenice) to počeli na roke in je bil zato stik s žitnimi klasi prijeten in je bilo zelo lepo. Sedaj pa naj bi to počeli s stroji, ki do pšenice niso najbolj prijazni … Baje tudi prijetno ni. Malček me je zmrazilo. Kaj pa če je vse to o gromozanskih strojih res? … Čeprav jaz nisem prepričano v to, da so to povedali ostanki lanskega polja. Po mojem je bil veter ali pa kakšna ptica; na primer sova, ki vsako noč kroži nad nami ali pa mravljice, ki si med nami utrjujejo pot. Mislim, ali je sploh mogoče, da bi navadni ostanki vse to povedali?! 
Čeprav pred seboj ne vidim ničesar razen še več zlato-rumene barve polja, sem slišalo zvok, ki mi je bil povsem neznan, a mi je bilo vseeno jasno kot beli dan, da je to kmet. In ko se je peljal mimo in so prijatelji kričali tako od veselja kot tudi od groze pred kombajnom, sem jaz bilo tiho in komaj čakalo le na en trenutek … Kombajn me končno res požanje in odletim visoko v zrak in ta težko pričakovani trenutek je bil tu; drevesa, travniki, ozke cestice, srnice … Res je bilo prekrasno in za razliko od prej je bilo tu na milijone barv in barvnih odtenkov in v vsakem odtenku le še en. Prvič v življenju sem se počutilo zares svobodno in v naravi. Poleg tega tudi kombajn ni bil tako grozno velik ali pa strašen.
A že v naslednjem hipu sem padlo v kombajn in na mojo veliko srečo nisem videlo svojega ostanka v zemlji. A še vseeno me je vse neznansko bolelo in nisem imelo niti najmanjše moči … niti toliko, da bi povprašalo, kam nas sploh peljejo … a vendar sem opazilo nekaj precej nenavadnega; lanski ostanki so nam mahali v slovo. Ne vem, ali je bil to privid, posledica vetra ali pa je … preprosto res.
Odprlo sem svoje majcene oči in se zazrlo v prostor pred seboj. Bilo sem zunaj na nekakšni klopi. Bilo je vroče in moj ovoj se je sušil. Hotelo sem se obrniti, a nisem imelo niti toliko moči. Potem pa sem pogledalo okoli sebe in videlo še cel kup starih prijateljev, ki se tako kot jaz sušijo ob meni. Nato sem pogledalo še gor in nad seboj zagledalo nasmejanega kmeta, kako si žvižga. In sem še jaz zažvižgalo en verz … zdaj pa verjetno lahko malček zadremam; ta vročina je namreč prav ubijalska … nekdo me bo že zbudil ko bo treba … do tedaj pa …
»Halo, dobro jutro!« Ob meni je bil Pšeničnik; ves suh in le še bolj rumen kot prej. »Hitro pokonci, sedaj nas bodo zmleli, tega pa verjetno res nočeš prespati!« Res me je zanimalo, ali je njegova glavna zadolžitev, da prebuja zaspance, sicer pa se mi mletje ni slišalo nič kaj prijetno! »Kdaj pa grem …« V tistem trenutku nas je po več skupaj nekaj dvignilo v zrak in nato spet vrglo na nekakšno prikolico. Pravzaprav ne vem točno ali je bila to res prikolica, saj so mi pogled zastirali kupčki … semen? In kje je ostalo?! Do tega trenutka se nisem zavedalo, da so od mene in mojih prijateljev ostala le še semena! Da so ostala le še mala, majcena semenca … Sedaj smo se začeli premikati in uspelo mi je ravno toliko pogledati, da sem videlo majhno bajtico, z mlinom na veter in reklo sem si: »No, zdaj smo pa tu. To je pa verjetno ta kraj, kjer nas bodo zmleli …« In pravzaprav je bil čudovit! In ker je bilo še zgodaj, se je za njim čudovito lesketalo vzhajajoče sonce … Kmet nas je v prikolici odpeljal vanj in nas stresel v nekakšno napravo.
V mlinu je vel zanimiv vonj in bil mi je všeč. A potem se je naprava stresla in jaz nisem nič več videlo, saj je bilo nad mano ter pod mano še več semen kakor prej v prikolici. Potem se je slišalo nekakšen čuden zvok in prijatelje, kako poskušajo vpiti. Jaz pa ne. Če nam že ni več ostalo veliko življenja, ga lahko vsaj dobro izkoristimo. In tako sem se ob mletju poskušalo sprostiti! Ko me je mlelo, mi je nasmeh sicer malo zamrl, saj je res bolelo, a se je potem spet vrnil … Naenkrat sem se počutilo drugače, zato sem se pogledalo; saj sem povsem belo in majceno! In kar je še lepše; z vsemi prijatelji smo zdaj eno! Zdaj smo tu in čaka nas le še zadnji korak, če se nisem kje zmotilo. Kajti zdaj je na vrsto prišel kruh.
Kmet nas je nesel v ljubko malo hiško in nekoga ogovoril: »Izvoli Magda, sveža moka za tvoj kruh.« To je bila verjetno njegova žena, mi pa smo se sedaj očitno imenovali moka! … »Hvala, Jože. Se bom kar lotila peke.« Naš Oskrbniku pšenice pa je očitno Jože! Nato sta se Jože in Magda objela in Magda je rekla: »Kruh bo že kmalu nared!«
In začela je mešati in mesiti in dodajati še več drugih sestavin, ki so bile takoj zainteresirane za pogovor z nami. Tako sem pozabilo na vse grozote, ki so me doletele prej, saj je bilo zdaj toplo in prijetno. Poleg tega pa smo bili tik ob oknu s čudovitim razgledom na sadovnjak in travnike ter gore za njim. Potem je kruh še vzhajal na svežem zraku in se na koncu spekel, ko ga je Magda vsega vročega vzela in peči. To je bilo prvič v življenju, da sem bilo iskreno srečno. Končno sem bilo povezano z vsemi prijatelji. Bilo mi je toplo in Magda je kruh razrezala. Malo je zapeklo, ko se nas je hladen nož dotaknil, a nič zato. Bili smo veseli. Vsi do zadnjega! Da so kruh zamesili na roke … že to je velika čast! … Bilo sem že precej izmučeno … »Lahko že jem?« je rekel Jože. Magda je z nasmehom prikimala. Zaslišalo sem Jožeta, kako si žvižga neko melodijo. In sem še jaz z njim zažvižgalo en del in nihče ni rekel, da kruh ne poje. Res je bilo lepo … Vedelo sem, da bo zdaj zame konec, a tudi to je čar kruha. Nasmehnilo sem se: »Bo pa vsaj sladek.«
Pika Kovač, 7. b
 
Nazaj ...