Vreme
 
Literarni natečaj BODI PISATELJ 2016
10.05.2016
 
PIKA KOVAČ
12 LET
Brezovica pri Ljubljani


IN ODBILA JE POLNOČ …
Zgodba o deklici Sari, ki je po mnenju stare coprnice edina, ki lahko zaustavi vsestrahovski izbruh. Čeprav sama ne verjame vase, ji seveda uspe in celo prepreči, da bi strahovi še kdaj prišli.



Megla je postajala čedalje gostejša in ne vem, ali je bila to le moja domišljija, a zazdelo se mi je, da za drevesi stojijo pošasti in prežijo name ... Še preden pa sem se lahko dodobra prepričala, mi je že začelo zmanjkovati zraka ... Postala sem histerična. Kaj naj naredim?! »Hitro premisli, pa bo vse okej ...« sem si prigovarjala. A moji možgani so bili izklopljeni. Edino, kar mi je padlo na pamet, je bilo to, da stečem, kar me nesejo noge. Zato sem jo ucvrla iz tega vrtinca zmede, stran od zveri, neprijetnih meglic in hladnega dežja. No, tako sem vsaj mislila ...

Ravno sem si oddahnila, pa me je že spet popadel strah. Na hrbtu sem namreč začutila tujo sapo. V istem trenutku je ura začela odbijati petnajst čez polnoč, za menoj pa je stalo neznano bitje ... Ni minilo veliko, ko sem se že zgrudila po tleh ...

Ko sem se zbudla, se še lep čas nisem zavedala, kje sem. Šele po munuti ali dveh sem spoznala, da je to nekakšna precej nenavadna sobica ... Bila je povsem okrogle oblike, s stropa so visele še prečudne sestavine, tla so bila prekrita s plastjo temne zemlje ... in nenadoma sem v kotu zagledala kar se da čudno reč; to je bil velik kup nekakšnih kotlov, ki pa so bili v kup čedno zloženi.

Pričela sem ugotavljati, da sem se znašla v brlogu nekakšne coprnice! »Kaj pa gledaš? Te zanimajo moji ždrunki, ali ne?« Nisem je razumela, kaj točno je mislila z »ždrunki«. »Aja, kaj so ždrunki, te zdaj zanima? To so moji kotli; tisti v kotu.« Presenetilo me je, da je ta stara ženica vedela, kaj se mi plete po glavi. A vendar me je še bolj kot to osupnil njen videz. Imela je dolg koščen obraz, temno polt in majhne črne oči. Dolge črne lase si je spela v čop, ki je švistnil po zraku vsakič, ko se je obrnila. Nosila je kratko umazanorjavo obleko, a njen nasmeh  je bil prijeten.

»Oh, oprosti, niti predstavila se ti nisem; sem Ada, izganjalka duhov, zveri in vseh drugih strahov!« Ponudila mi je roko in negotovo sem se z njo rokovala. »Ti si pa Sara, kajne?« Niti sanjalo se mi ni,  od kod pozna moje ime, a še preden sem jo utegnila vprašati, mi je že odgovorila. »Zapisana si na koledarju moje rodbine, v katerem so, mimogrede, zapisani tisti, ki so edini, ki lahko ustavijo vsestrahovski izbruh, ki pride le enkrat na sto let in je, mimogrede, danes ter bo kmalu tu.« Končno je zajela sapo in presenečena nisem bila le nad vsebino tega, kar je povedala, temveč tudi nad tem, kako hitro je vse to povedala! Že sem jo hotela vprašati, kaj bi jaz morala zdaj narediti, ko mi je prekrila usta in rekla: »Nič vprašanj! Vzemi en ždrunk in eno vrano, ki visi tamlele! Pa pohiti!« Upoštevala sem jo in se nisem niti zmrdnila nad mrtvo vrano, ki je bila polita z ne vem kakšno brozgo! Ne, preveč me je skrbelo to, kaj hujšega me še čaka ...

Odšli sva ven na mrzel dež in nisem vedela, ali naj takoj stečem nazaj v kočico ali raje v nasprotno smer, ko me je Ada že povlekla za ovratnik in rekla: »Nikamor ne greš in tudi ne boš šla, dokler ne preženeš zveri!« Takrat je privrelo iz mene, še preden bi me lahko ponovič utišala: »Pa kaj moram v bistvu sploh narediti?!« Starka je počakala trenutek, nato je spregovorila: »Prihajajo ...« To me je zmedlo: »Prihaja kdo?!« »Oni! Duhovi, zveri in še drugi strahovi! Kmalu bodo v mestu in napadli bodo tamkajšnje ljudi ...« Takrat sem se vprašala, zakaj sem danes sploh šla na sprehod v gozd ... »Hitro steci na vrh tistega hribčka in opletaj z vrano! Ko pridejo strahovi, se nikar ne ustraši, temveč v zrak dvigni žrunk, ta pa bo že opravil svoje!« Mislila sem, da je Ada zmešana, a sedaj sem celo jaz dojela, da ni pravi čas za vprašanja, saj je bila ne daleč stran bliskajoča gmota, ki je zavijala huje kot sto neviht! »Teci! Še enkrat ti povem; ti si edina, ki jih lahko pokončaš!«

Ubogala sem jo in stekla. Tekla sem v hrib, da nisem več čutila svojih nog in komaj sem zadrževala solze. Kaj pa če mi ne uspe? Kaj bo z mano? In kaj z mojo družino ... Da bi pozabila na negativne misli, sem le še bolj stekla. Raje se nisem ozirala, saj pogled na strahove gotovo ni bil ravno najprijetnejši. Ko sem tako brzela, skoraj ne bi opazila, da sem prišla na vrh hribčka. Hitro sem se spomnila, kaj mi je rekla Ada in začela sem opletati z vrano. Tla so bila povsem ravna, jaz pa sem stala v nekakšnem krogu ... In ko sem dobro pogledala, sem v krogu videla napis: »Sara Krejžan, 2016, konec ali nov začetek« Ustrašila sem se; kakšen konec?! A če mi ne uspe, bo konec? Česa?! ...

Zavijanje spet oglasilo. Tokrat je bilo še celo glasnejše ter bližje, spremljalo pa ga je grmeče tuljenje. Mislila sem, da bom oglušela ... Okoli mene se je zopet zbral vrtinec, a očitno me ni mogel doseči, dokler sem bila v krogu. Vrano sem dvignila še višje in vrtinec se je približal ter dvignil z njo. Okoli mene se je spustil tunel, zaslišal pa se je hudoben krohot: »Deklica neumna! Imaš srečo zaradi zaščite, a te kmalu ne bo več! Potem bomo lahko naredili konec temu svetu!« Kljub krizni situaciji sem malček podrezala v stvor nad mano: »Ja in kaj boste potem lahko uničili, če tega sveta ne bo več?« Bitje se je zopet zakrohotalo in tunel se je znižal. »Si pa res neumna! Saj to ni edini planet; prav tako to ni edina galaksija. Veliko je še svetov tam zunaj in ...« Napočil je moj trenutek! Vedela sem, da je! Kar se da visoko, sem dvignila tisti kotel  in zver je zavpila na vse grlo. Lahko sem le čakala ... Stvor je ponovno postal vrtinec in vrtel se je z neverjetno hitrostjo ... ko je naenkrat vse potihnilo, vsi strahovi, ki so sestavljali gromozanski stvor, pa so končali v mojem majhnem kotlu, da me je kar vrglo po tleh.

Nebo se je v trenutku zjasnilo, sonce pa je bilo naenkrat že visoko na nebu. Pa sem si rekla: »Pa si le dobil svoj konec, ki si si ga tako želel! In ko že toliko veš o svetovih, pa v kotlu najdi kakšen svet, ki ga lahko uničiš!« Pograbila sem ždrunk, ki pa je bil presneto težak in zazdelo se mi je, kot bi se  iz njega zaslišal droben glasek ... »Kar smej se! Z nami še ni konec, če tako misliš! Čez sto let, ko pridemo nazaj, bomo strašili tvoje potomce in tebe, če boš še živa! Takrat pa zagotovo svet dočaka konec! ...« »Ja, ja tudi prav!« sem še zaklicala v ždrunk. Prazno govoričenje mi gre namreč res na živce. Me prav zanima, kolikokrat so že ponovili stavek »Čez sto let vas bo konec!« Pa tudi; saj pridejo samo enkrat na sto let! Jaz jih gotovo tudi videla ne bom več!

Odpravila sem se s hribčka, s težkim kotlom v eni in mrtvo vrano v drugi roki. Res ne vem, kaj je strahove tako privlačilo na mrtvi vrani. Je bila polita s kakšno coprnijo in jim ta smrad diši? Že vnaprej sem vedela, da bo to večna uganka. In med vsem tem razmišljanjem sem skoraj spregledala še nekaj ... V krogu se je zabrisala beseda »konec,« napis »nov začetek« pa je ostal. Nato se je vpisala letnica 2116 in novo, svetu še nepoznano ime, saj se nov junak še rodil ni. Takrat sem se spomnila stare čarovnice in po hribčku navzdol me je kar odneslo! Šla sem v smeri proti njeni hiši ... a te ni bilo nikjer! Namesto tega je na njenem mestu raslo visoko in staro drevo, ki bi v vsakem, še tako zamorjenemu človeku, vzbudilo kanček čarobnosti ... Nasmehnila sem se, a me je že zaskrbelo, kaj naj storim s kotlom s strahovi. Nisem dolgo razmišljala, ko sem dobila idejo, ki je prišla od ne vem kod. V ždrunk sem položila staro vrano in še v pravem trenutku stopila stran, saj je kotel razneslo! Zopet se je zaslišalo tuljenje in nekaj nerazumljivih besed, a sledi za ždrunkom, zvermi in vrano ni bilo nikjer. Mislim, da sem osebi, ki je bila na novo zapisana v krogu, naredila veliko uslugo!

Na to, kaj bodo rekli doma, nisem niti pomislila! Na srečo jih ni skrbelo, kar je le še en dokaz, da je bila sinočnja pustolovščina res nekaj čarobnega. Mami mi je rekla, da je bila ponoči velika nevihta in da je čudno, da se je tako nenadoma končala in da ni povzročila nobene škode. Jaz pa sem le skomignila z rameni, rekoč: »Kdo ve, kaj naj bi to pomenilo.« Čeprav so mi skozi glavo medtem že švignile neštete skrivnoste misli, o katerih se mami niti sanjalo ni.
 
 
Nazaj ...