Vreme
 
LITERARNI NATEČAJ OBČINE SLOVENJ GRADEC
30.09.2015
 
Pika Kovač, 6. b (letos 7. b)
Mentorica: Zdenka Ivančič

POMENA  SVETLOBE  SE  JE  TREBA  ZAVEDATI

Svetloba je temeljna za preživetje. Če ne bi bilo svetlobe ne bi preživeli. A tega se seveda večina ljudi ne zaveda –  vključno z mano. Pri pouku smo se danes pogovarjali prav o tem. Celo šolsko uro nam je učitelj razlagal o pomenu svetlobe; svetloba sem, svetloba tja. Poslušala sem, ko je razlagal o pridelkih, ki brez svetlobe ne bi rasli, a vedela sem, da se mu, čeprav nam vse to govori s tako vnemo, niti slučajno ne sanja, kako pomembna je svetloba v resnici.
Popoldne sem šla s prijateljico peš domov in bilo je obupno vroče. Nisva imeli daleč do doma, pa se je sošolka kljub temu že kmalu začela pritoževati: »Prekleto Sonce! Najraje bi kar pritisnila stikalo in ga ugasnila.« Celo pot sem jo poslušala, sama pa raje nisem nič rekla, saj mi je bilo preveč vroče, pa še vedela sem, da je to, kar govori prijateljica, čisti nesmisel. Da bi ugasnila Sonce, ker pač malo pripeka, bi bila velika napaka.
Doma se je oči igral z elektriko in stikali, kot to počne ponavadi, a kazalo je, da ga nekaj jezi. Prisedla sem poleg njega in ga vprašala, kaj je danes narobe. Še preden mu je uspelo odgovoriti, pa je počilo in zmanjkalo je elektrike. »Juhu!« sem zavpila, saj je res super, ko zmanjka elektrike, sploh če je to zvečer. Takrat prižgemo sveče in z mamo se igrava družabne igre, oči pa se trudi z napeljavo. Če se elektrika ne vrne do noči, jemo fižol in koruzo iz pločevinke, kar ni najbolj fino, a vsaj preživimo lep družinski večer.
Nato je oči bleknil par nemarnih kletvic in se spet lotil kablov ter gumbov ali česar koli že, jaz pa sem si postregla s čokoladko in počakala, da je mami prišla v stanovanje, ker ni mogla več pisati na računalnik. »Kaj pa je zdaj to? Upam, da se mi je e-pismo, vsaj shranilo na računalnik, ko je zmanjkalo elektrike. Veš, tisto pismo je zelo pomembno ... A ti si pa že pripravljena na igrovečer?« me je mami navihano vprašala. »Ja! Igrovečer!« sem se navdušila in šla po sveče, vžigalnik, spomin, človek ne jezi se, knifel ... Mami se je takoj umirila in pozabila na tisto e-pismo, ko sva odigrali nekaj odličnih iger. Pridružil se nama je še oči in čeprav se je elektrika kmalu vrnila, smo se delali, kot da je še vedno ni in se zabavali naprej, dokler niso sveče dogorele. Tako bi moralo biti za vedno, brez svetlobe, a ob svečah!
Ko sem se naslednje jutro zbudila, sem se precej začudila. Vstala sem iz postelje, saj je budilka kazala, da je ura sedem, a ni mi bilo vse čisto jasno. Kdo je že videl, da bi bilo ob sedmih zjutraj temno kot v rogu? V dnevni sobi je imela mami prižgano televizijo in zaprepadeno je gledala jutranja poročila. Pridružila sem se ji ... In kar naenkrat obnemela. Čeprav se je zajtrk že žgal, se nobena izmed naju ni zganila. Saj to je nemogoče, sem pomislila. Da bi Sonce ugasnilo?!
Vseeno sem morala iti v šolo. In na koncu mi niti ni bilo žal, da sem šla. Učitelji so namreč cel pouk blebetali o nenadnem dogodku, ki nas je doletel to jutro. Učiteljica naravoslovja je govorila o nuklearnih elektrarnah, s katerimi bomo pridobili umetno svetlobo za pridelke, učitelj geografije je razložil, da vodni krog ni več sklenjen, torej voda ne izhlapeva več ter se tudi ne vrača več v obliki dežja, učiteljica zgodovine pa nam je rekla, da je to zgodovinski dogodek. Ob koncu pouka se mi je že skoraj zmešalo, ker sem danes že milijonkrat slišala eno in isto strašljivo zgodbo: Sonce je ugasnilo! Mislila sem, da me bo konec, ko smo celo pri slovenščini dobili nalogo, da napišemo znanstvenofantastično zgodbo o tem, kako bi se svet brez Sonca končal. Vseeno pa je bila ena stvar, ki me je celo tisti trenutek silila v navihan nasmešek; zdaj prav noben izmed učiteljev ni več nakladal o pomenu svetlobe s tako gromozansko vnemo, ki sploh ne bi nič veljala, ker se pomena svetlobe ne bi zavedali. Zdaj je kar naenkrat svetlobo cenil ves svet!
Doma sem razmišljala. Še enkrat sem pomislila na to, da vse vodi do konca sveta; rastline in pridelki ne morejo rasti brez svetlobe, živali in mi jih torej ne moremo pojesti in če živali začnejo umirati, mi vseeno lahko pojemo njih, potem pa tudi mi nimamo več hrane. Nato pa se tu pojavi besedica ampak. Ker kaj, če rastline ne umrejo, saj jim priskrbimo umetno svetlobo z elektrarno. Seveda ne s sončno in tudi ne s hidro, ker voda ne teče več, pa tudi ne z jedrsko. A zdaj je tu spet ampak. Saj se potem zgodi, da fosilnih goriv, na katera delujejo nuklearne elektrarne, zmanjka, ter ni več svetlobe na svetu. Še bi razmišljala, kaj se zgodi potem, če ne bi zaspala, saj zaradi zoprne teme, ki je bila zunaj, nisem mogla vedeti, da še ni noč.
Naslednji dan je bila sobota in sem bila lahko doma. Poleg tega je sobota dan za risanke in sem zato prižgala televizijo. A na katerikoli program sem preklopila, je bilo enako; poročila, kjer so govorili o našem zdravju, ki se je zaradi izginotja svetlobe precej poslabšalo, razpoloženje pa je bilo gotovo že pod ničlo. Brez svetlobe, ki te zbudi zjutraj in razvaja cel dan, je svet turoben! Poleg tega smo imeli porabo tople vode omejeno, elektrika je bila trikrat dražja in zdaj smo imeli pravilo, da luč lahko gori le v večernih urah pred spanjem. Kmalu, že čez nekaj dni, je odpadla še televizija, kmalu zatem radio ... Šolo so za nekaj časa zaprli, mami in očija pa za ta krizni čas odpustili. Kar naenkrat so vsi v službah iskali znanstvenike, geologe in biologe, cel svet pa je bil v globoki depri ...
Zdaj nisem vedela niti koliko je ura, ker svoje nisem imela, vse velike stolpe sredi mesta, ki so imeli uro na ekranu, so izklopili, do zvonika pa se v  taki temi ni videlo. Najraje bi pogledala na telefon, pa mi ga je mami zaplenila, ker nam porabi preveč elektrike; z očijem sta pila že tretjo kavo tisti dan, doma pa smo imeli še štiri velike vreče, ki so bile polne črne kave, saj so trgovine za kratek čas zaprli; odprle naj bi se šele čez en mesec. Odšla sem na sprehod do zvonika, da bi videla, koliko je ura in se malček sprostila. Morala sem se toplo obleči, saj zdaj, ko ni bilo več Sonca, nismo imeli niti toplote več. Kako grozno je, da je, če se mi prav zdi, pred vrati poletje, mrzlo pa je kot pozimi.
Zunaj ni bilo žive duše. Čeprav je bila v bližini avtocesta, se je kak avto zaslišalo le redko. Bilo je tako tiho, da bi se slišalo šivanko, če bi padla po tleh. In bilo je temno kot v rogu, da še prsta pred nosom nisi videl. Zrak je bil grozno suh, ker ni bilo vlage v njem in moje ustnice so bile ves čas suhe. Ne razumem, kako smo bili lahko tako topoglavi, da nam je bilo všeč ob prižganih svečah ter sem si celo želela, da bi za večno živeli v temi, ob voščenih pripravicah s plamenčkom na vrhu. Kako smo bili vsi ljudje lahko tako čudni, da smo imeli čez Sonce toliko povedati! Ob misli, ki me je nato spreletela, sem se celo nasmehnila za hip ali dva ... Zdaj smo vsaj dobili nauk! Sonce smo izkoriščali in se hkrati čezenj pritoževali. Kako smo bili neumni! Od vse jeze se mi je zvrtelo. Vrtelo se mi je in v glavi so se mi vse misli zameglile; počutila sem se, kot da je moja glava žoga, ki si jo otroci podajajo ali pa kot da sem v vrtincu, ki me vrti in vrti ...
»Kaj je miška? Kaj se je zgodilo?« To je bil trenutek zmedenosti. Nato me ni več prežemala žalost ali jeza, temveč veselje. Vse to; vsi ti dogodki, vsa ta čustva, vse te grozote so se zgodile le globoko v mojih možganih! Odločila sem se, da bom to raje zadržala zase. Ampak dejstvo, da sanje trajajo največ pet sekund, niti slučajno ni resnično. Moje sanje so trajale najmanj pet minut, pa še to v izredno hitrem posnetku. Še nekaj trenutkov sem ležala na postelji in gledala skozi okno; opazovala sem vzhajajoče Sonce, ki je izgledalo še bolj čudovito kot ponavadi ... Bila sem zelo vesela, ker se vse to ni zares zgodilo. A naenkrat sem se zresnila; pa saj se vendar še vedno lahko zgodi!
V šoli smo morali narediti nek projekt in jaz sem se odločila, do bo moj na temo sončne svetlobe. Sestavljen je bil iz treh delov: »Vse dobre lastnosti svetlobe, ki jo prinese Sonce,« in »Ni treba, da Sonce zatiramo, če vemo, kako se zaščititi pred njim,« ter zadnji del, ki pa ni bil povezan le s Soncem in svetlobo: »Obvarujte Zemljo in ohranite ozonski plašč!« Predvsem pa sem poudarila točke o pomenu svetlobe: »Zakaj potrebujemo svetlobo,« »Nastanek svetlobe« in »Hej, luč,«. Ta tretja je bila še posebej zanimiva. Moj projekt mi je bil všeč prav toliko kot sodnikom; pristala sem na častnem prvem mestu, čeprav bi skoraj pristala eno stopničko niže. Rekli so, da jih je dokončno prepričala moja vizija o življenju brez Sončne svetlobe in tako sem bila le še bolj vesela. Torej, hura zate, svetloba, tvojega vpliva na naš planet se je resnično treba zavedati in te na vsa usta hvaliti!
 
Nazaj ...